POTOVANJA

Avtor: admin Kategorija:

POTOVANJA

SIBIRIJA – 27.12.2011- 4.1.2012

27.12.2011

Odhod ob 10.45 z letališča Ljubljana.
Prihod v Moskvo (Letališče Šeremetjevo 2) ob 15.40 po lokalnem času.
Transfer na letališče Vnukovo, spotoma predavanje o zgodovini Moskve in najpomembnejših ruskih vladarjih.
Polet proti Tomsku ob 22.20.

28.12.2011

Pristanek v Tomsku ob 05.30 po lokalnem času (razlika je + 5 h). Ogled mesta: mestna utrdba, Večni ogenj, Puškinov spomenik, Aleksejevski manastir, spomenik Čehova, kosilo v restavraciji Slavanski bazar, poznani kot zbirališče ruskih umetnikov.
Po kosilu transfer v 270 km oddaljeni Čažemto. Nastanitev v sanatoriju. Večerja. Ruska savna.

29.12.2011

8.00 zajtrk
8.30 – 13.00 terapije v sanatoriju
13.00 kosilo
13.30 – 16.00 terapije
17.00 – predavanje Šamanizem – najstarejša filozofija, medicina, psihologija in religija
19.00 večerja
20.00 ruska savna, večerni glasbeni program

30.12.2011

6.00 zajtrk
6.30 odhod v Parabel k Selkupom. Spotoma predstavitev selkupskega šamanizma.
Šamanski ritual. Selkupsko kosilo. Ogled muzeja, glasbeni program, večerja. Pozno zvečer povratek v Čažemto.

31.12.2011

8.00 zajtrk
8.30 – 13.00 terapije
13.00 kosilo
13.30 – 15.00 terapije
16.00 predavanje Šamanizem
18.00 ruska savna
20.00 slavnostna večerja

1.1.2012

8.00 zajtrk
8.30 – 12.00 terapije
12.00 kosilo
12.30 odhod v tajgo, šamanski ritual ob sibirski cedri blizu vasi Staro Karotkino
19.00 večerja v sanatoriju
20.00 ruska savna, večerni glasbeni program

2.1.2012

8.00 zajtrk
8.30 – 12.00 terapije
12.00 kosilo
12-30 odhod v Magočinu, ogled Puškinovega muzeja in Nikolskega manastira. Spotoma predavanje o Puškinu in zgodovini samostana.
19.00 večerja v sanatoriju
20.00 ruska savna in večerni glasbeni program

3.1.2012

8.00 zajtrk
8.30 odhod v Kolpaševo, najstarejše mesto v Sibiriji. Ogled muzeja, nakupi.
15.00 kosilo v sanatoriju
15.30 terapije
19.00 večerja
20.00 ruska savna in večerni program

4.1.2012

01.00 odhod v Tomsk
7.00 polet proti Moskvi
8.50 pristanek v Moskvi (po lokalnem času)
Ogled mesta.
17.05 polet proti Ljubljani, pristanek na letališču LJ ob 18.15

Cena programa: 2.700,00 EUR
Možnost plačila na 10 obrokov.
Rok za prijavo: 9.11.2011
Informacije in prijave: maria.ana@siol.net, olrevo@yandex.ru ali po tel. 041 704 014

TOMSK je 400 let staro mesto ob reki Tom. Pred kratkim so arheologi odkrili, da se pod mestom nahajajo katakombe in pod njimi ostanki naselbine, ki je najverjetneje stara več tisoč let. Stari del mesta je podoba »karamazovske« Rusije, ki z lesenimi hišami, izrezljanimi okni in napušči sodi v nek pretekli čas. Tomsku pravijo tudi ruski Oxford, saj je center znanosti, ki se ponaša s številnimi univerzami in raziskovalnimi inštituti. Ker so vsi ruski režimi v Tomsk izganjali oporečnike, torej predvsem inteligenco, je tekom stoletij prišlo do izjemne koncentracije nadpovprečno inteligentnih ljudi, ki so mestu in njegovemu življenju dali svojstven pečat. Ena od največjih znamenitosti Tomska je grobnica Fjodora Kuzmiča v Aleksejevski cerkvi. Večina zgodovinarjev trdi, da gre v resnici za ruskega carja Aleksandra I., ki se je odpovedal carskemu prestolu in šel med puščavnike. Skrivnostni starec je veljal za čudodelnika. Zgodovinarji, ki raziskujejo življenje ruskega carja Aleksandra I., še vedno ne znajo razložiti prazne carjeve grobnice, niti potrditi prave identitete Fjodora Kuzmiča. K njegovi krsti v Aleksejevski cerkvi romajo ljudje, saj menda skrivnostni starec še mrtev »dela čudeže«, ozdravitve in uresničitve prošenj in molitev.

RUSKI CAR ALEKSANDER I. (1777-1825?) je bil sin carja Pavla in Marije Fjodorovne in vnuk Katarine Velike. Imel je 9 bratov in sestra, vendar je bil babičin ljubljenec. Njegov učitelj je bil švicarski humanist Friderik Cesar, ki ga je vzgajal v liberalnem duhu. V mladosti je Aleksander simpatiziral s francosko revolucijo in poljskimi borci za svobodo, kar njegovemu očetu, carju Pavlu ni bilo prav nič všeč, češ da sicer lahko simpatizira z revolucionarji, vendar mora ščititi interese države. Očetov princip in liberalna vzgoja sta bodočega carja izoblikovali v vladarja, razdvojenega med želje in resničnost. Umor očeta, ki so ga Britanci s pretvezo izvedli pred očmi mladega prestolonaslednika, je Aleksandru pustil pečat krivde in kesanja, ter ga soočil s prevarantskim svetom politike. Pod pretvezo, da bo krona njegova, so mu Britanci, ki so podkupili nekaj ruskih generalov, namreč obljubili miren državni udar, da bi odstranili starega in bolnega carja Pavla. Ker pa car Pavle ni hotel podpisati odstopa, so ga brutalno umorili pred očmi njegovega sina. Tudi to, da je Aleksander I. kasneje zavrnil Napoleona, ki se je želel poročiti z njegovo sestro, je bil britanski scenarij, ki je pripeljal Rusijo v uničujočo vojno, ki jo je Britanija potrebovala, potrebovala pa je tudi Rusijo kot zaveznico, česar car Aleksander I., ki je bil Britancem »dolžan« za svojo krono, ni mogel odreči. Nezadovoljstvo in razočaranje, ker je ruska krona s smrtjo carja Pavla postala marioneta britanskega dvora, izčrpan od vojne z Napoleonom, bolan in skrušen zaradi bolezni žene Elizavete in smrti svoje 18-letne hčere Sofije, pretresen zaradi velikega števila žrtev uničujoče poplave v St. Petersburgu, je leta 1824 zapustil carski dvor. Znana anekdota pravi, da je po poplavi obiskal porušen del mesta in neki starec, ki je izgubil vse svoje imetje, je vzkliknil: «Bog nas je kaznoval za naše grehe!« Car Aleksander I. pa mu je rekel: »Ne za vaše, za moje grehe!«
Leta 1824 je car Aleksander I. odpotoval v Taganrok. Na poti so se pojavili simptomi malarije in njegovo zdravstveno stanje je bilo zelo slabo. Cesarica Elizaveta v svojem zadnjem dnevniškem zapisu piše, da sta imela s carjem dolg pogovor, po tem pa se njen dnevnik nenadoma konča. Vsi zapisi in dokumenti s potovanja in bivanja v Taganrogu so bili po nalogu njegovega naslednika carja Nikolaja I. uničeni. Ko so kasneje zaradi govoric, da ruski car ni umrl l. 1825, ampak da kot puščavnik živi v nekem sibirskem samostanu, njegovo krsto odprli, je bila prazna.

FJODOR KUZMIČ. V sibirskem Krasnojarsku se je leta 1836 pojavil skrivnosten starec z imenom Fjodor Kuzmič. Ker ni hotel povedati kdo je in od kod prihaja, so ga kot potepuha aretirali in poslali v izgnanstvo v sibirski Tomsk. Po prisilnem delu je živel kot puščavnik v Krasniji rečki. Starec je imel zdraviteljske in vizionarske sposobnosti, poznal je življenje na dvoru in v St. Petersburgu, bil je zelo izobražen in govoril je nekaj tujih jezikov, njegovo obnašanje je izdajalo plemenito naravo, zato so se med ljudstvom kmalu začele širiti govorice, da je pravzaprav ruski car Aleksander I. Leta 1852 mu je trgovec Khromov na obrobju Tomska postavil majhno leseno hiško, kjer je Kuzmič živel skromno, mirno in pobožno življenje, delal v svojem sadovnjaku in gojil čebele. Obiskovali so ga ljudje od vsepovsod, pogosto so bili njegovi gostje tudi člani carske družine. Umrl je l.1864. Njegova krsta se nahaja v Aleksejevski cerkvi v Tomsku. Leta 1984 ga je ruska pravoslavna cerkev razglasila za svetnika. O Fjodoru Kuzmiču piše Lev Nikolajevič Tolstoj v svoji knjigi Posmrtni zapisi starca Fjodora Kuzmiča.

SANATORIJ ČAŽEMTO ima edinstveno kombinacijo naravnih terapevtskih dejavnikov. Ob izviru mineralne vode so ga postavili leta 1987. Gre za termalno, srednje-mineralizirano vodo, ki vsebuje biološko aktivne sestavine: brom, jod, ortoborovo in kremenčevo kislino in vodikov sulfid. Takšne mineralne vode se priporočajo za zdravljenje bolezni mišično-skeletnega sistema, perifernega živčnega sistema, bolezni moških in ženskih spolnih organov, kože, dihal in endokrine in presnovne bolezni. Drug dejavnik je sapropel blato iz jezera Karaševo, ki vsebuje usedline z dna, katere nastanejo iz razgrajenih preprostih organizmov, in so bogate z organskimi snovmi, mikroelementi (kalcij, fosfor,železo,magnezij,žveplo itd…). Snovi v blatu ugodno vplivajo na mnoge vitalne funkcije telesa: krvni obtok, dihala, presnovo, izločanje, imunski status in druge. Pred kratkim so odkrili še izvor pitne mineralne vode. V skladu z običajnimi razvrstitvami je nizko-mineralna, hidro-karbonat-natrijevo-kloridna po sestavi, s skupno mineralizacijo 1,1 g/dm2, s posebno lastnostjo – ima topne organske snovi, ki ji dajejo posebno terapevtsko vrednost. Poleg drugih biološko aktivnih sestavin voda vsebuje tudi silicijevo in ortoborovo kislino, jod, železo in arzen. Manj številni so tudi drugi mikroelementi: cink, litij, mangan, kobalt, srebro, titan, barij, molibden in drugi. Voda s podobnimi lastnostmi se uporablja v zdraviliški praksi predvsem za zdravljenje bolezni prebavnega trakta kot so kronični gastritis z visoko in nizko kislostjo, želodčne razjede in razjede na dvanajstniku, holecistitis, kolitis, itd… Ta mineralna voda pomaga pri boleznih sečil: kronični pielonefritis, cistitis, urolitiaza, diateza sečne kisline, oksalurije. Deluje tudi pri nekaterih presnovnih motnjah kot sta sladkorna bolezen in protin. V obliki aerosolov se uporablja pri bronhopulmonalni patologiji, uporablja pa se tudi kot izvrstno kozmetično sredstvo, saj postane koža svilena, elastična in mladostna. Redko katero zdravilišče ima take naravne danosti kot Čežemto: dva različna vrelca mineralne vode in sapropel blato. Poleg tega zdravilišče slovi po izvrstni sibirski hrani: žitarice na starodaven način, domač kruh, ribe (losos, jeseter, carska riba), kaviar, kefir, sokovi iz gozdnih sadežev…Posebnost je tudi njihova savna, t.i. ruska banja, kjer je tipično »tepežkanje« z brezovimi vejami, kar ugodno deluje na cirkulacijo krvi v telesu. Sanatorij ima tudi fitnes, telovadnico, knjižnico, lekarno, prodajalno spominkov in veliko dvorano za večerni glasbeno – zabavni program.

SELKUPI so polnomadski narod, ki v prostranstvih sibirske tajge živi v popolni skladnosti z naravo. Selkupi naj bi se okrog 3.000 let pred našim štetjem odcepili od fino-ugrinskih skupin in migrirali na vzhod, kjer so se okrog l.200 pred našim štetjem zmešali s turško-altajskimi narodi. Sami se poimenujejo sölkup ali shölkup, kar pomeni podeželski ljudje, medtem ko jih Rusi imenujejo Ostijaki in Samojedi. Rusi namreč imenujejo mnogo neraziskanih sibirskih ljudstev z izrazom Ostijaki. Selkupi so zadnji rod južnih Samojedov, njihov selkupski jezik pa pripada samojedski skupini uralskih jezikov. Zanimivo je, da je bil leta 1879 pisni jezik Selkupov osnovan na latinici in so šele l. 1940 pričeli s pisanjem v cirilici. 1986. leta pa je N. Tereshchenko na osnovi abecede iz leta 1930 ustvaril novo selkupsko abecedo v cirilici, ki vsebuje 40 črk.
Narimski Selkupi, ki so naseljeni ob srednjem toku reke Ob, na področju Narima in Parabela, sodijo v kulturno skupino gozdnih Selkupov. Ob popisu prebivalstva leta 1999 jih je bilo le še 1.570. Še danes živijo izključno od lova, ribolova in nabiralništva in se s svojimi jurtami selijo po tajgi. Selkupska kultura se prenaša kot ljudsko izročilo in sicer s pesmijo, plesom in legendami. Duhovni svet priznavajo kot vzporeden svet svojega bivanja, zato se vsi elementi materialnega sveta pri njih izražajo tudi v duhovnem svetu in sicer kot duh reke, zemlje, ognja, gozda, duhovi živali itd. S svetom duhov komunicirajo ravno tako kot s prvinskim svetom svojega bivanja. Živijo v popolni usklajenosti z energijami narave in s kozmičnimi energijami, ki vodijo njihovo fizično in duhovno življenje. Tako na primer častijo reko kot Veliko reko, ki jim ne pomeni le povezave s svetom in trgovsko pot, temveč predvsem vir preživetja, saj se večinoma prehranjujejo z ribami. Po starodavnem običaju pred vsakim obrokom najprej darujejo hrano Materi Zemlji in Veliki reki in šele nato pojedo, kar jim je podarila. En obrok hrane vedno darujejo duhovom. Ogenj je njihov osnovni element bivanja, saj v mrzlem sibirskem podnebju pogojuje preživetje. Ker častijo duh ognja, je naloga selkupskih žensk varovanje ognja. Zato pri njih ogenj nikoli ne ugasne.
Osnovna naloga moških Narimskih Selkupov je, da priskrbijo hrano. So lovci in na podlagi tega, katero žival lovijo za prehrano, se Selkupi tega področja delijo v štiri rodove (losa, medveda, divjega petelina in kune). Ker vsak rod časti neko žival, nikoli ne lovijo živali, ki jo častijo kot sveto žival.
Selkupski šaman opravlja rituale na starodavnih svetih mestih, kjer »bivajo« duhovi. Zato obleče posebno obleko, sešito iz živalskih kož in okrašeno s kamni ter okraski iz lesa sibirske cedre. Obuje škornje iz losove kože ter si nadene pokrivalo, ki je običajno narejeno iz lisičjega kožuha ali orlovega perja. Boben, ki je najpomembnejši šamanski inštrument, mu pomaga doseči trans, v katerem lahko komunicira z duhovi in potuje v zgornji in spodnji svet. Vsak šamanski ritual oziroma obred kamljanja se prične z ogrevanjem bobna na ognju, kar pomeni njegovo oživljanje oziroma čiščenje. Nato šaman prične udarjati po bobnu in peti ter tako pozivati svoje pomočnike duhove. Med obredom nad šamanom pogosto kroži orel, ki je njegov sel in sopotnik in videti je, kot da se je v orlu naselil duh šamana, ki se dviga nad ta svet in odhaja na svoje šamansko potovanje. Pri Selkupih je šamanizem tradicija, starodavna filozofija, psihologija, medicina in religija in obenem način njihovega življenja. Šamanski dar, kateremu se človek ne more odreči, sicer bi bili duhovi užaljeni, se deduje od prednikov ali pa ga podarijo duhovi.

PROGRAM PREBUJENJE ZAVESTI V SIBIRIJI

Ko sem pred leti prvič stopila na sibirska tla, sem imela občutek, da sem se vrnila domov.

Podrobnosti

Takrat še nisem vedela, da se mi je prebudil praspomin, ki ga zakodiranega nosimo v svojem genofonu in se ga zavemo v sekundi nekega kvantnega prestopa, ko nam dvig zavesti omogoči, da spoznamo nekaj, kar nam na omejenem nivoju naše zavesti ni možno prepoznati. V vseh letih, ko se vračam v Sibirijo in odkrivam njene skrivnosti, mi Sibirija podarja znanja, izkušnje in spoznanja, ki so postala moja pot prebujenja zavesti. Absolutna harmonija narave in ljudi, ki že tisočletja ostaja nedotaknjena vplivom zunanjih okoliščin, je svet , kjer ljudje, živali in bogovi živijo svoj večni krog življenja. V tej neskončnosti onstran Urala, se zdi vse neskončno, večno, od nekdaj tu in do konca sveta enako: neskončno zeleno poleti, neskončno belo pozimi, neskončna modrina neba in omamen vonj vetra, ki odnaša čas nekam na vse štiri strani neba, da se razgubi v večnost. Tako kot človek, ima tudi pokrajina svoje energijsko polje, svojo avro, ki te »vsrka«, ko se s svojo energijsko frekvenco poenotiš z njim. Tajga, ki ohranja svojo prvobitnost, ima absolutno energijsko frekvenco, ki preide v energijsko polje človeka in reprogramira vsako njegovo celico. Ko pride čas, te Sibirija pokliče in vse okoliščine se sestavijo tako, da moraš tja. In ko se vrneš iz Sibirije, nisi več to, kar si bil prej. T.i. »kvantni preskok«, ki se zgodi kot samodejna iniciacija, človeku zapre vsa vrata v brezpotja in zmote, sesuje vse zlagane in dvolične stvari, odnose in okoliščine, in odpre popolnoma nove poti. Včasih je ta proces zelo boleč, saj propadajo lažne zveze, partnerstva,tudi posli. Preprosto padejo maske. Da bi človek lahko svojo zavest dvignil k čisti zavesti, se mora vse, kar ni absolutno čisto, enostavno izločiti iz njegovega energijskega polja. Proces, ki ga sproži Sibirija, je tudi zelo hiter in nemalokrat se zgodi, da v nekaj dneh uvidiš tok svojega življenja, prepoznaš stranpoti in nepravilne vzorce, za kar bi sicer morda zapravil celo življenje. Ko sem se prvič naslonila na sibirsko cedro, sem pričakovala nekakšno »razsvetljenje«, zlasti še, ker sem pred svojim prvim potovanjem v Sibirijo z navdušenjem prebirala knjige o Anastaziji, zvenečih cedrah tajge, Belovodju in podoživljala Dostojevskega, Muldaševa, Tolstoja, Tihi Don in rusko poezijo,ki mi je bila tako blizu …

Ob dotiku s cedro nisem doživela pričakovanega čudeža zveneče cedre tajge, temveč neznosno bolečino v predelu tretjega očesa in kronske čakre, ki se je stopnjevala do občutka, kot da mi je dobesedno odrezalo zgornji del glave. Po tem se je pritisk sprostil, zgodilo pa se ni nič. Vsaj zdelo se mi je tako. Mnogo kasneje, ko sem se že šolala pri sibirskih šamanih, medijih , doktorjih informacijske medicine in parapsihologih, sem spoznala, da mi je prav sibirska cedra »aktivirala antene« (kot je rekel dr. V.M.Ševcev) in me usmerila na pot prebujenja zavesti. Vse sposobnosti, ki so se začele v meni prebujati po tistem prvem dotiku s sibirsko cedro sredi tajge, pa sem jih sprva razumela kot nekakšne nesmiselne prebliske – absolutna intuicija, branje misli, gledanje s tretjim očesom, »skeniranje« človekove notranjosti, zdravljenje na daljavo, sem dobila v tistem trenutku ob cedri, le prepoznala in razumela sem jih šele, ko sem s študijem to ozavestila in kognitivno sprejela.
Ljudje imamo največji problem prav s tem paradoksom – nekaj sprejmemo kot resnično šele, ko to lahko razumemo.
Mojim sibirskim učiteljem sem obljubila, da bom znanja, ki so mi jih predali, predajala naprej. V programu šolanja Prebujenje zavesti, ki sem ga pričela lani, sem se soočila s problemom, da ljudje sicer razumejo teorijo in se tudi v življenju trudijo to živeti, vendar imajo enostavno »komunikacijski« problem povezave z izvorom. Ogromno časa in energije vložijo v to, da bi prestopili iz okvirov omejene zavesti, pri čemer se vsi zavedajo, da časa ni več veliko oz., da prihaja čas, ko bo šlo za biti ali ne biti. Obenem pa je vedno več bolnih, nesrečnih in tudi tistih, ki želijo svoje življenje zavestno spremeniti in dvigniti zavest, pa ne najdejo ne poti ne smeri. Sposobnost sprejemanja fotonske energije, ki bo pogoj za preživetje, je lastna le tistim, ki lahko na vseh nivojih bivanja, torej tudi na celičnem nivoju, aktivirajo sposobnost sprejemanja višjih energijskih frekvenc.
Če te sposobnosti ne bomo razvili, bo prihajalo do bolezenskih stanj, ker celica ne bo sposobna sprejemati novih energijskih frekvenc in bo dobesedno odpovedala. Isto velja tudi za mentalno in psihično stanje človeka, ki lahko sledi dvigu elektromagnetnih frekvenc le pod pogojem, da ima ustrezne receptorje. Prestop naprej in navzgor je možen le, če se vrnemo nazaj – k svojemu izvoru, k naravi in njenim štirim elementom: vodi, zraku, zemlji in ognju.

tinkara sibirija 637a

V prvobitni obliki jih lahko najdemo le še v odročnih predelih sveta. Medtem, ko mi tavamo za samim seboj in se izgubljamo v materializmu, Sibirci kot da živijo v neki drugi dimenziji. V tajgi ob Obu živijo ljudstva, ki ohranjajo način življenja kot pred tisočletji. Častijo Veliko mater zemljo, reko, sonce, luno, sibirsko cedro, svoje živalske toteme in elementarne sile narave. Boga nosijo v sebi in njihovi oltarji so svetišča v tajgi. Naravni elementi življenje avtohtonih prebivalcev Sibirije uokvirjajo v specifičen način življenja, vendar njihovo bivanje presega te okvire in prehaja v svet, ki je onstran teh okvirov. Sposobnost teh ljudi, da prestopajo iz sveta tukaj in zdaj v duhovni svet in nazaj, je sposobnost, ki je bila dana vsem ljudem, le da smo jo enostavno pozabili. Ljudstva Sibirije priznavajo duhoven svet kot paralelen svet svojega tukajšnjega bivanja in njihova sposobnost komunikacije z duhovnim svetom se zdi fascinantna. Živijo v popolni resonanci z energijami narave in kozmičnimi energijami, za kar ne potrebujejo nobenih meditacij, delavnic in šol – to jim je tako preprosto kot dihanje. Vse, kar potrebujejo, imajo in dobijo. Zaupajo, verujejo, priznavajo prisotnost Boga v vsakem bitju, vsaki travi, vsakem drevesu in v samem sebi. Usklajeni so z naravo in njeno absolutno zavestjo, izvorna energija, ki je čisti OM, je v sibirski neskončnosti kot studenec, ki ponuja popotniku eliksir življenja, zdravja, miru in absolutne sreče.

Onstran Urala je neskončnost, ki nosi ime SIBIRIJA. Izvor imena je etimološko nedefiniran. V jeziku Tatarov pomeni »sibir« spečo deželo. Ena izmed hipotez navaja turški izvor imena, po turškem plemenu Suvars, ki je živelo ob reki Irtiš. Iranski pisni viri iz 13. stoletja pokrajino že imenujejo Sibirija, medtem ko jo Katalonski atlas iz l.1375 imenuje Sebur.