Radost Bivanja

V času, ko se otroci začnejo zavedati možnosti lastnega odločanja se nam postavljajo po robu. V tistem obdobju doživljamo NE, NE, NE. Vsaka stvar, ki jo predlagamo je NE, razen, če otroku dovolimo tisto, kar zmore ali lahko odloča sam. Kako izpeljemo, da lahko sam odloča istočasno pa smo zadovoljni tudi mi?

Vprašanje: »Ali se boš sam oblekel ali ti pomagam?« otroka vzpodbuja k samostojnosti, po drugi strani pa mu damo možnost, da se odloča sam. V tem primeru ne dobimo odgovora NE. Morda se bo želel sam obleči, če želi, da mu pomagamo, mu pač pomagamo, vendar smo vsi zadovoljni, ker ni prepira. Kadar otroka vprašamo: »Ali ti pomagam pospraviti igrače ali jih boš sam?« bomo najpogosteje dobili odgovor »Pomagaj mi«. Na ta način otroka navajamo k pospravljanju. Morda nam ni všeč, da bi pomagali pri pospravljanju, ampak tako se bo otrok navadil pospravljanja, saj se tega šele uči. Noben otrok ne zna pospraviti igrač brez vzgleda. Pri vprašanju bodimo pozorni, da mi njemu pomagamo pri pospravljanju, ker so to njegove igrače. Starši pogosto postavijo napačno vprašanje: »Ali mi pomagaš pospraviti igrače?« Vprašanje smo postavili tako, kot da so igrače naše, na to vprašanje pa otrok lahko odgovori z NE.

Naj se zaveda, da mi pomagamo njemu, ni pomembno, če večino dela opravimo mi, pomembno je, da otrok sodeluje. Z otrokom se že od dojenčka pogovarjamo na ta način, saj se tako tudi nauči pospravljanja. Naj bo to tudi del igre. Saj lahko pospravlja tako, da s tovornjakom vozi kocke v škatlo kamor jih pospravljamo. Lahko jih pospravlja medvedek. Pokažimo mu prijeten način pospravljanja. Za opravljeno delo ga pohvalimo, pa čeprav smo večji del opravili mi. Zaradi pohvale bomo tudi pri pospravljanju dočakali, ko nam bo odgovoril »Sam bom.« Na ta način otroka usmerjamo, kljub temu smo postavili mejo (igrače so pospravljene, otrok je oblečen).

Otrok največkrat pri mamici skuša doseči tisto kar želi, očetje so običajno bolj odločni, zato jih otrok bolj upošteva.

V takih situacijah damo otroku, tako kot v zgornjih primerih možnost odločanja. Z takšnim pogovorom mu tudi ne dajemo možnosti odgovora NE. S tem, ko dobi možnost odločanja mu pokažemo, da spoštujemo in sprejemamo njegove odločitve, želja po upiranju je manjša. Kadar moramo otroku nekaj prepovedati (ko skrbimo za njegovo varnost ali varnost drugih, za moralo) se z njim pogovorimo, mu povemo zakaj naj bo tako. Pomembno je, da smo pri tem odločni. Kmalu bomo spoznali, da lahko z otrokom sodelujemo, ker mu damo možnost odločanja, ne čuti potrebe po upiranju.

Vir: Otroško srce je zaklad

[wpsc_products category_id='130' number_per_page='6']