Radost Bivanja

Vabljeni na stran Pomoč v stiski, kjer si lahko preberete zanimive prispevke o ljubezni, čustvih, terapevtskih obravnavah, konceptih in pristopih ali se pogovorite z osebo, ki vas zna usmeriti in informirati o vzrokih za nepredvidene  situacije, ki jih doživljate v življenju.

Izbrana vsebina:

ZMOTNA PREPRIČANJA

Naše neracionalne misli vzrok in posledico dojemajo kot dva ločena pojma. Ko se npr. spopadamo s težavami v partnerskem odnosu, večina od nas na vsak način poskuša odpraviti neprijetne občutke, ki se ob tem pojavljajo.

Vzrok in posledica nastopata skupaj.  Največkrat za lastno nesrečo obtožujemo druge in krivdo za negativne vplive, ki jih prinaša razmerje, zvalimo na partnerja. Zaradi tega se trenutno mogoče res počutimo bolje, ampak ta občutek je kratkotrajen. Naj se sliši še tako nesmiselno, ampak takšen pristop k reševanju težave izhaja iz strahu pred stanjem brez težav. Pod vplivomlažnega jaza smo prepričani, da je bolje vztrajati v odnosu, kjer so prepiri na dnevnem redu, kot da bi odpravili resnične vzroke težav.

Partnerske težave seveda niso edine, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, toda naši odzivi so skoraj v vseh situacijah podobni. Napačna prepričanja o sebi, drugih in svetu so tista, zaradi katerih si ne upamo in ne znamo zaživeti svobodno.

Zmotna prepričanja, zaradi katerih se ne moremo osvoboditi:

1. Občutek nekoristnosti – izhaja iz zmotnega prepričanja, da sta vrednost in kakovost naših dosežkov določeni z dosežki in merili drugih.

2. Razočaranja in zagrenjenost – izhajajo iz zmotnega prepričanja, da se iz napak ne da ničesar naučiti.

3. Obžalovanje in občutki krivde – izhajajo iz zmotnega prepričanja, da je težave mogoče odpraviti le s podoživljanjem težkih trenutkov.

4. Občutki strahu in ujetosti – izhajajo iz zmotnega prepričanja, da poznamo vse odgovore na težavna vprašanja in da druge možnosti ni.

5. Občutki manjvrednosti, šibkosti in z njimi povezani dvomi – izhajajo iz zmotnega prepričanja, da našo identiteto in življensko pot določajo drugi.

Pri vsem tem je edino in zelo pomembno, da si zapomnete, da svoje življenje ustvarjate zgolj in samo s svojimi mislimi.

PRAVI JAZ JE PRAVA POT

“Človek, ki ne živi v skladu z višjimi načeli in si ne prizadeva za notranjo rast, je le nemočna lutka. Takšen človek je zgolj odmev, ne glas. Človek, ki nima notranjega življenja, je suženj svoje okolice.” - Henri Frederic Amiel

Ko iščete svojo pravo pot, prisluhnite svojemu “pravemu jazu”.

Pri tem vam lahko pomagajo naslednja navodila:

1. Razlika med sužnjem in osvajalcem je, da suženj ne zmaguje zase, ampak za svojega lastnika, osvajalca pa nihče ne sili v nove zmage.

2. Spoznavanje samega sebe je pot k pravemu jazu.

3. Merilo uspeha je stopnja sreče in ne bolečine, potrebne za dosego cilja.

4. Ne mislite, da morate zdaj trpeti, da bi lahko bili kasneje srečni. To je ravno tako nesmiselno, kot če bi se vrgli v deročo reko samo zato, da vas bodo lahko rešili.

5. Prisila ubija duha in ne prinaša pravega užitka. Znebite se prisilnih misli in prisluhnite željam, ki so resnično vaše. Ne dovolite si, da bi živeli za želje nekoga drugega. Življenje je vaše.

6. Prisluhnite vsakemu glasu, ki dvomi o pristnosti vaše potrebe po trpljenju.

7. Če se ne boste menili za neprijetne občutke, jih ne boste dokončno odpravili, zato jih poskušajte razumeti. Bodite radovedni; naj vam ne zmanjka vprašanj.

8. Ko boste ugotovili, česa ne potrebujete več, boste izluščili svoj pravi jaz, ki v sebi nosi odgovore na vsa težavna vprašanja.

9. Bolečina je koristna samo, če jo znamo razumeti in posledično odpraviti. Trpljenje “na zalogo” ni pot do sreče.

10. Vsak dvom ni glas intuicije. Ko boste dovolj verjeli vase, boste slišali samo še “koristne” dvome.

Deset korakov do boljšega življenja

Kakšno življenje vas lahko osreči? Osreči vas lahko samo življenje brez dvomov, strahov in omejitev. Da bi to dosegli, morate razviti nov odnos do sebe in svojega življenja. Pri tem vam lahko pomagajo koristni nasveti, ki jih navajam:

1. Preden kakor koli ukrepate, natančno preučite vse okoliščine.

2. Ravnajte odločno in preudarno. Ne spuščajte se v konflikte.

3. Priznajte si, da niste popolni, in popravite svoje napake.

4. Naj vas vodi razum, ne panika.

5. Spoprimite se s strahovi in jih nikar ne poveličujte.

6. Opazujte svoje odzive in spoznali boste, da niso pristni.

7. Ne bojte se svojega pravega jaza; naj vas razsvetljuje.

8. Prenehajte živeti v svetu predstav o sebi in svetu. Sprejmite resnico.

9. Rešitve ne boste našli, če ne boste odkriti s seboj.

10. Sreča bo prišla, ko se boste dokončno osvobodili vseh predstav o tem, kaj je popolna sreča.

(Ne)avtoritarnost vzgoje in patološki narcis

Patološki narcis je fenomen postindustrijske družbe, ki se psihološko in osebnostno povsem podredi matrici, ki jo generira današnji kapitalizem. Patološki narcis je ideal potrošniške družbe – je kompulzivni potrošnik, individualist in egoist, obseden z materialno akumulacijo in brez čuta za družbenopolitično življenje okoli njega. Naslednji opis lastnosti patološkega narcisa je povzet po predavanjih dr. Godine, ki so v piscu pričujočih vrstic porodila marsikateri miselni utrinek.

Patološki narcis, katerega način življenja odlično prikazuje film American Psycho, se hrani z občudovanjem drugih. Ta obsesivna želja po občudovanju, ki je pri ‘normalnih’ ljudeh prisotna le v infantilni fazi, pri patološkemu narcisu traja celo življenje. Narcisizem takega posameznika se ničemur ne podreja in ne pozna nikakršnega moralnega imperativa. Ob stiku njegovega egoističnega narcisizma z drugimi (sploh če so, tako kot on, patološki narcisi) prihaja do neskladja med samopodobo in socialno podobo, kar je mogoče razrešiti le s težnjo po dokazovanju, po čim večjem uspehu na čim več področjih. Ker pa je težko biti vedno prvi in ker uspehi zahtevajo ogromno truda, sposobnosti in sreče, se patološki narcisi zatečejo k potrošnji. Ta jim namreč omogoča, da so vselej pred drugimi, da imajo nekaj, kar je novejše, večje, boljše ali dražje od tega, kar imajo drugi. Patološki narcis ne troši zato, ker rabi produkt, ampak ker rabi občudovanje. Ne troši zato, ker hoče, ampak zato, ker mora.

Zdi se, kot da obsedenost s trošenjem izvira iz odsotnosti avtoritete, saj oče, ki je prej predstavljal avtoriteto, danes pogosto le duplicira vlogo mame, kot objekta nege. Odsotnost avtoritete zahteva kompulzivno trošenje, povezano s fetišiziranjem različnih vrst blaga, ki postanejo sredstvo zadovoljevanja potreb in reproduciranja egoističnega individualizma na osebni ter socialne dezintegracije na družbeni ravni. Za opisano stanje se največkrat krivi upad moči tradicionalnih avtoritet, predvsem na področju vzgoje v družini. To je v najboljšem primeru izdatno obravnavano v tistih člankih, ki vse psihološke deviacije od normalnosti pojasnjujejo s potlačevalnimi mehanizmi in jih spoznamo po lacanovskih formulah in drugih ornamentih, ki se sporadično pojavljajo v tekstu, v najslabšem primeru pa so to tisti članki, ki se ponavadi začnejo z »V današnji družbi brezsramnega hedonizma, ki ne pozna nobenih vrednot…« in se večinoma nadaljujejo z moraliziranjem o degradaciji družbe in bentenjem čez današnjo mladino, ki da je neotesana in brez vrednot. Kakorkoli že, številni, vključno z dr. Godino, vidijo problem v premajhni strogosti zahtev očeta, ki da ni več (dovolj) avtoritaren. Oče namreč ne deluje več s prepovedjo in kaznovanjem, ampak s spodbujanjem in trepljanjem. Oče, ki je bil prej travmatični drugi, je zdaj zreduciran na ja, na en sam velik, vedno ponavljajoči se JA vsemu. Takšna permisivnost ne omogoča vzpostavitve moralnega imperativa in neguje otrokov egocentrizem in njegov egoizem.

Vse lepo in prav, a sam sem povsem nasprotnega mnenja. Kakor se tudi v temelju navidez najbolj razsvetljenih in na razumu temelječih idej pojavljajo najbolj nesmiselne dogme, tako se tudi v srcu navidez najbolj permisivnih modelov vzgoje kažejo najbolj totalitarni vzorci. Trdim namreč, da je oče danes še preveč avtoritaren, celo totalitaren. Žižek v nekem intervjuju pravi nekako takole: predstavljajte si da ste otrok in imate dobrega staromodnega avtoritarnega očeta, ki vam ukaže, da morate k babici na obisk. Lahko se upirate, a ste se na koncu le prisiljeni podrediti očetovemu ukazu. Sedaj pa vzemimo, da imate tolerantnega post-modernega očeta, ki vam bo rekel sledeče: »Veš kako zelo te ima babica rada, a obišči jo le, če si to res želiš.« Jasno je, da ta navidezna svobodna izbira vsebuje še veliko hujšo prisilo in je posledično še bolj imperativna. Ne samo, da moraš obiskati svojo babico, ampak si moraš to celo želeti! Post-moderni in navidezno ne-avtoritarni oče torej ne zahteva zgolj zunanje podreditve ukazom, ampak zahteva totalno podreditev. Ne zahteva le podreditve želji ampak zahteva podreditev želje! Problem torej ni v preveliki permisivnosti, ki dopušča vse, ampak v totalitarnosti zahteve po totalni podreditvi. Prav ta nehumana in totalitarna zahteva potisne otroka v podrejanje drugim, manj totalitarnim zahtevam, ki se jim lahko podredi le na zunaj. Takšna pa je zahteva, ki jo vceplja kapitalistična potrošniška družba; to je potreba po trošenju, po posedovanju različnih reči in vrst blaga. Blagovni fetišizem je v vsakem primeru posledica vzgoje, vendar pa se patološki narcis k njemu ne zateka zaradi tega, da bi ugodil sebi in požel socialni aplavz, ampak, da bi ubežal zunanjim zahtevam, ki od njega zahtevajo preveč.

Odvisnost od materialnega sveta

Človek je pri svojem evolucijskem razvoju kot svojo realnost najprej sprejel materialnost. Moral se je naučiti delovati v materialnem svetu in se podrejati materialnim zakonom. Temu bi lahko rekli tudi involucija-spuščanje  materialnost. Sposobnost delovanja v materialnem svetu moramo obvladovati ne glede na to, na kateri ravni se nahaja naša zavest, saj je materializacija vsega, kar obstaja, najvišja stopnja kreacije.Tudi potem, ko naša zavest doseže zelo visoko raven, še naprej živimo in delujemo v materialnem svetu, lahko bi celo rekli,da smo toliko duhovni, kolikor lahko svoje dosežke udejanjimo v vsakodnevnem življenju-jih živimo. Materialna raven je najbolj omejena in minljiva in na njej deluje največ omejevalnih zakonov. Večina ljudi na Zahodu v današnjem času živi dejansko samo na tej ravni in to raven tudi najbolj razume. Za nekatere pa je to tudi edina realnost, saj je edina tudi vidna, otipljiva in jo lahko prepoznamo s svojimi čuti.

Nižja kot je raven naše zavesti, bolj smo navezani na materialnost in vse več materialnega si želimo imeti. Tu pa ne gre samo za imovino, denar, ampak tudi za seksualnost in druge užitke, ki so povezani z bivanjem v materiji. Zahodni način razmišljanja ljudi že v mladosti uči, da je materialnost in tekmovalnost, ki spremlja prvo, prava vrednota. Tisti, ki ima več denarja, večjo hišo, boljši avto, višji položaj, višjo izobrazbo, je tudi bolj cenjen in ima večjo moč v družbi. Nič ni narobe, če imamo vse zgoraj navedeno, saj nam je dano, da to izkusimo v življenju na Zemlji. Problem nastane takrat, ko se na vse to navežemo. Vsaka navezanost pa sčasoma pripelje tudi do odvisnosti, kar pomeni, da postanejo materialne stvari, denar,…,vir sreče v našem življenju. Nekateri pa celo pomislijo, da so zaradi večje izobrazbe in višjega položaja, ki ga trenutno zasedajo, več vredni.

Odvisnost samodejno povzroča zavestno in podzavestno agresijo. To se zgodi zato, ker nas je strah, da bomo vse tisto, kar imamo, in smo od tega odvisni, izgubili. Vse materialno, minljivo, bomo nekoč res izgubili, in ker naša podzavest to ve, že v naprej proizvaja podzavestno agresijo. Podzavestna agresija je lahko tako močna, da nas sili v povračilna dejanja, ki so enakovredno in celo bolj agresivna. Strah za izgubo materialnih dobrin raste sorazmerno s količino dobrin, ta strah in posledično agresivnost pa širimo tudi v okolje.

Tisti, ki v sebi nosijo odvisnost od materialnosti, na vseh področjih delovanja uporabljajo pridobitniško miselnost. To prepoznamo recimo v besedah: Ali se to splača? Koliko bom za to dobil, če bom tekmoval? Ne delam uslug, če za to ne dobim primernega plačila!
Kdor si ob hkratnemu pridobivanju materialnega bogastva ne prizadeva za osebnostni in duhovni razvoj, bo sčasoma bogastvo tudi izgubil.


Preskrbljenost z materialnimi dobrinami bi morali uravnovesiti s stremljenjem k duhovnemu razvoju.
Če to ponazorimo z drevesom, potem so korenine drevesa duhovni svet, deblo in krošnja pa materialni. Če korenine niso dovolj močne, se suši drevo in je potrebno bodisi skrajšati preveč razrasle veje bodisi učvrstiti korenine.

Tisti, ki vedno znova izgubijo materialne dobrine se pokaže, da so na nižji stopnji samozavedanja, da obsojajo tiste, ki imajo več kot drugi, za svoje težave krivijo druge ali zunanje okoliščine. Edini način, da se takšni izvlečejo iz težav pa je, da spremenijo svoj odnos do sebe, drugih, sveta. Sprememba značaja, dvig zavedanja, pa bodo pripeljali do možnosti za spremembo tudi na materialni ravni.

KAKOVOST PREHRANJEVANJA IN ODNOSI

Kakovost odnosov, ki jih je posameznik sposoben ustvarjati, je odvisna od odnosa do svojega telesa. Če se človek ne prehranjuje kakovostno, ker naprimer varčuje pri hrani, telesu sporoča, da kakovost ni tako zelo pomembna. Da je pomembno le, da preživi, da deluje. Isto se potem kaže v odnosu s partnerjem, z otroki, s prijatelji.

Večina ljudi ima težave v odnosih. Ne zavedajo se spremembe, ki se je v naši zavesti zgodila v zadnjih dveh, treh desetletjih. Naši predniki so bili zadovoljni z osnovnimi odnosi, niso se spraševali, ali jih ima zakonec rad, ali jih posluša, ali jih razume, niso se ukvarjali s tem, kaj zares čutijo.Glavno je bilo, da sta si partnerja pomagala pri preživetju, da sta si ustvarila družino in da je bilo na mizi dovolj hrane. Zdaj pa je za ljudi to premalo, želijo si tudi spoštovanje, toplino, nežnost, dotik, razumevanje, kar še nekaj desetletij nazaj ni bilo toliko pomembno. Človeško telo se mora tem novim kakovostim prilagoditi in prvo sporočilo, ki ga dojamemo, ko zaužijemo kakovostno hrano, je: spoštujem svoje telo. Zahtevam višjo kakovost življenja-ne le hrane, tudi odnosov. Ljudje vse to zahtevajo od partnerja, do lastnega telesa pa so grobi. Če ne skrbiš dobro za svoje telo, tudi dobrih odnosov ne moreš zahtevati. Za telo je treba ves čas skrbeti. Ne le na zunaj, tudi notranje.

Ko na koncu meseca dobiš plačo, moraš del tega zaslužka vrniti nazaj. Izčrpal si telo, zato je prav, da del denarja nameniš, da se obnovi, da greš na masažo, v savno, da kupiš kakovostno hrano. Sicer pa svetujem postopne spremembe, po korakih. Raje delajte manjše korake, a to popolnoma upoštevajte. Recimo kajenje je laže opustiti, če iz prehrane za nekaj časa črtaš sorodne snovi, predvsem krompir in paradižnik – razhudniki so iz iste družine rastlin kot tobak in vnašajo v telo podobne snovi, zato podpirajo kajenje.

Marjan Korez, svetovalec za preventivno zdravje in zagovornik veganske prehrane

Vir: Pomoč v stiski