Radost Bivanja

Ko otrok uživa v igri, mi pa jo prekinemo, je za otroka to zelo neprijetno doživetje.

Odrasli in otroci nekaj svari doživljamo drugače.

Če smo odrasli nekje, kjer doživljamo nekaj prijetnega (ples, zabava, druženje, hoby…) se zavedamo, da se bo to končalo, da bomo morali oditi.

Ko so otroci na igrišču, ko počnejo nekaj v čemer uživajo, živijo samo v tistem trenutku. Ne prepuščajo se temu kar sledi igri. Ko uživajo ne razmišljajo o odhodu.

Tudi tisti starši, ki otrokom postavljajo meje imajo včasih težave ob odhodu z igrišča ali ob prekinitvi nečesa v čemer otrok uživa. Če je mogoče otroku dovolimo, da igro konča, včasih pa jo je potrebno prekiniti zaradi drugih okoliščin. Posebej odhod z igrišča je lahko problematičen, saj večina otrok ne želi končati igre. Nekateri otroci bi lahko bili na igrišču v nedogled. Poglejmo si dva dogodka, ko so starši prekinili igro.

Dveletni Miha se vozi po toboganu. Oče in mama se odločita, da odidejo. Ko oče reče otroku pridi, domov gremo, Miha zajoče na ves glas. Oče je odločen, da odidejo, da ne bo Miha poskušal drugič z jokom izsiljevati. Miha joka, in se upira odhodu.
Triletna Nuša se guga na gugalnici. Očka jo pokliče, da naj pride k njemu, ker bosta odšla. Deklica kar ne preneha z guganjem. Očka poskuša kar preslišati. Še vedno se guga. Ko očka pride bliže in ji pove da odhajata se ji na obrazu pojavi razočaranje. »Še bi se gugala«, pove Nuša očku. Razočarana odide za očetom, ki odhaja.
Zakaj se nekaj lepega, kot je igra na igrišču konča z razočaranjem. Kako lahko olajšamo otrokom odhod ali preprečimo jok. Lahko bi otroku obljubili, da gremo na sladoled, toda tako bi otrok odhod združil z neko nagrado. Verjetno bi pričel v takih trenutkih zahtevati nekaj drugega. Želel bi nagrado za odhod. Ta način ni najboljši. Na ta način otroka razvajamo.

Otroka lahko tudi zabavamo ali kako drugače preusmerimo njegove misli.

Najbolje pa je, da otroka pripravimo na odhod. Na odhod ga pripravimo na ta način, da rečemo, še dvakrat se pelji po toboganu, ali še dvakrat se zagugaj, potem gremo. Lahko rečemo tudi še nekajkrat se zagugaj. Ko ne določimo točno, takrat se z otrokom lahko dogovorimo, kolikokrat se še pelje po toboganu ali se zaguga. Damo mu možnost, da on odloči kolikokrat se še pelje, ali kolikokrat se še zaguga oz. se dogovarjamo. Lahko tudi rečemo, še pet minut, potem gremo. Otroku tudi povemo, da še pridemo. Na ta način pripravimo otroka na odhod. Tako se otrok čustveno pripravi na odhod, zato ob odhodu običajno nimamo težav.

vir: Otroško srce je zaklad