Radost Bivanja

Z MARIO ANO KOLMAN

Ko sem pred leti prvič stopila na sibirska tla, sem imela občutek, da sem se vrnila domov.

Takrat še nisem vedela, da se mi je prebudil praspomin, ki ga zakodiranega nosimo v svojem genofonu in se ga zavemo v sekundi nekega kvantnega prestopa, ko nam dvig zavesti omogoči, da spoznamo nekaj, kar nam na omejenem nivoju naše zavesti ni možno prepoznati.

V vseh letih, ko se vračam v Sibirijo in odkrivam njene skrivnosti, mi Sibirija podarja znanja, izkušnje in spoznanja, ki so postala moja pot prebujenja zavesti. Absolutna harmonija narave in ljudi, ki že tisočletja ostaja nedotaknjena vplivom zunanjih okoliščin, je svet , kjer ljudje, živali in bogovi živijo svoj večni krog življenja. V tej neskončnosti onstran Urala, se zdi vse neskončno, večno, od nekdaj tu in do konca sveta enako: neskončno zeleno poleti, neskončno belo pozimi, neskončna modrina neba in omamen vonj vetra, ki odnaša čas nekam na vse štiri strani neba, da se razgubi v večnost.

Tako kot človek, ima tudi pokrajina svoje energijsko polje, svojo avro, ki te »vsrka«, ko se s svojo energijsko frekvenco poenotiš z njim.

Tajga, ki ohranja svojo prvobitnost, ima absolutno energijsko frekvenco, ki preide v energijsko polje človeka in reprogramira vsako njegovo celico. Ko pride čas, te Sibirija pokliče in vse okoliščine se sestavijo tako, da moraš tja. In ko se vrneš iz Sibirije, nisi več to, kar si bil prej. T.i. »kvantni preskok«, ki se zgodi kot samodejna iniciacija, človeku zapre vsa vrata v brezpotja in zmote, sesuje vse zlagane in dvolične stvari, odnose in okoliščine, in odpre popolnoma nove poti.

Včasih je ta proces zelo boleč, saj propadajo lažne zveze, partnerstva,tudi posli. Preprosto padejo maske. Da bi človek lahko svojo zavest dvignil k čisti zavesti, se mora vse, kar ni absolutno čisto, enostavno izločiti iz njegovega energijskega polja. Proces, ki ga sproži Sibirija, je tudi zelo hiter in nemalokrat se zgodi, da v nekaj dneh uvidiš tok svojega življenja, prepoznaš stranpoti in nepravilne vzorce, za kar bi sicer morda zapravil celo življenje. Ko sem se prvič naslonila na sibirsko cedro, sem pričakovala nekakšno »razsvetljenje«, zlasti še, ker sem pred svojim prvim potovanjem v Sibirijo z navdušenjem prebirala knjige o Anastaziji, zvenečih cedrah tajge, Belovodju in podoživljala Dostojevskega, Muldaševa, Tolstoja, Tihi Don in rusko poezijo,ki mi je bila tako blizu …

Ob dotiku s cedro nisem doživela pričakovanega čudeža zveneče cedre tajge, temveč neznosno bolečino v predelu tretjega očesa in kronske čakre, ki se je stopnjevala do občutka, kot da mi je dobesedno odrezalo zgornji del glave. Po tem se je pritisk sprostil, zgodilo pa se ni nič. Vsaj zdelo se mi je tako. Mnogo kasneje, ko sem se že šolala pri sibirskih šamanih, medijih , doktorjih informacijske medicine in parapsihologih, sem spoznala, da mi je prav sibirska cedra »aktivirala antene« (kot je rekel dr. V.M.Ševcev) in me usmerila na pot prebujenja zavesti.

Vse sposobnosti, ki so se začele v meni prebujati po tistem prvem dotiku s sibirsko cedro sredi tajge, pa sem jih sprva razumela kot nekakšne nesmiselne prebliske – absolutna intuicija, branje misli, gledanje s tretjim očesom, »skeniranje« človekove notranjosti, zdravljenje na daljavo, sem dobila v tistem trenutku ob cedri, le prepoznala in razumela sem jih šele, ko sem s študijem to ozavestila in kognitivno sprejela. Ljudje imamo največji problem prav s tem paradoksom – nekaj sprejmemo kot resnično šele, ko to lahko razumemo. Mojim sibirskim učiteljem sem obljubila, da bom znanja, ki so mi jih predali, predajala naprej.

V programu šolanja Prebujenje zavesti, ki sem ga pričela lani, sem se soočila s problemom, da ljudje sicer razumejo teorijo in se tudi v življenju trudijo to živeti, vendar imajo enostavno »komunikacijski« problem povezave z izvorom. Ogromno časa in energije vložijo v to, da bi prestopili iz okvirov omejene zavesti, pri čemer se vsi zavedajo, da časa ni več veliko oz., da prihaja čas, ko bo šlo za biti ali ne biti. Obenem pa je vedno več bolnih, nesrečnih in tudi tistih, ki želijo svoje življenje zavestno spremeniti in dvigniti zavest, pa ne najdejo ne poti ne smeri. Sposobnost sprejemanja fotonske energije, ki bo pogoj za preživetje, je lastna le tistim, ki lahko na vseh nivojih bivanja, torej tudi na celičnem nivoju, aktivirajo sposobnost sprejemanja višjih energijskih frekvenc. Če te sposobnosti ne bomo razvili, bo prihajalo do bolezenskih stanj, ker celica ne bo sposobna sprejemati novih energijskih frekvenc in bo dobesedno odpovedala. Isto velja tudi za mentalno in psihično stanje človeka, ki lahko sledi dvigu elektromagnetnih frekvenc le pod pogojem, da ima ustrezne receptorje.

Posnetek energije sibirske cedre

Prestop naprej in navzgor je možen le, če se vrnemo nazaj – k svojemu izvoru, k naravi in njenim štirim elementom: vodi, zraku, zemlji in ognju. V prvobitni obliki jih lahko najdemo le še v odročnih predelih sveta. Medtem, ko mi tavamo za samim seboj in se izgubljamo v materializmu, Sibirci kot da živijo v neki drugi dimenziji.

V tajgi ob Obu živijo ljudstva, ki ohranjajo način življenja kot pred tisočletji. Častijo Veliko mater zemljo, reko, sonce, luno, sibirsko cedro, svoje živalske toteme in elementarne sile narave. Boga nosijo v sebi in njihovi oltarji so svetišča v tajgi. Naravni elementi življenje avtohtonih prebivalcev Sibirije uokvirjajo v specifičen način življenja, vendar njihovo bivanje presega te okvire in prehaja v svet, ki je onstran teh okvirov. Sposobnost teh ljudi, da prestopajo iz sveta tukaj in zdaj v duhovni svet in nazaj, je sposobnost, ki je bila dana vsem ljudem, le da smo jo enostavno pozabili. Ljudstva Sibirije priznavajo duhoven svet kot paralelen svet svojega tukajšnjega bivanja in njihova sposobnost komunikacije z duhovnim svetom se zdi fascinantna. Živijo v popolni resonanci z energijami narave in kozmičnimi energijami, za kar ne potrebujejo nobenih meditacij, delavnic in šol – to jim je tako preprosto kot dihanje. Vse, kar potrebujejo, imajo in dobijo. Zaupajo, verujejo, priznavajo prisotnost Boga v vsakem bitju, vsaki travi, vsakem drevesu in v samem sebi. Usklajeni so z naravo in njeno absolutno zavestjo, izvorna energija, ki je čisti OM, je v sibirski neskončnosti kot studenec, ki ponuja popotniku eliksir življenja, zdravja, miru in absolutne sreče.

Onstran Urala je neskončnost, ki nosi ime SIBIRIJA. Izvor imena je etimološko nedefiniran. V jeziku Tatarov pomeni »sibir« spečo deželo. Ena izmed hipotez navaja turški izvor imena, po turškem plemenu Suvars, ki je živelo ob reki Irtiš. Iranski pisni viri iz 13. stoletja pokrajino že imenujejo Sibirija, medtem ko jo Katalonski atlas iz l.1375 imenuje Sebur.